Zapis mame najstnika

05 Marec 2018 Objavil: 

Pozdravljeni,

čeprav to ni moj zapis, sem prosil za avtorizacijo objave, ker se z njim zelo strinjam. Morda se bo komu na prvi pogled zdelo, da nima povezave s klubom in njegovim delovanjem, vendar jo ima bolj kot si predstavljamo. Nogomet še zdaleč ni samo igra 90 minut na tekmi. Za tiste, ki sanjajo, da bi postali profesionalni nogometaši, je to način življenja. Vsekakor branje vredno razmisleka.

 
Zapis mame najstnika

 

Zgodila se je nova tragedija, katere posledica je bila žrtev zaradi objestnosti mladih. V množičnem pretepu v Mariboruje bil do smrti zaboden 25-letni fant. Sprašujem se, kje živimo? Kam vse to vodi, predvsem pa, kaj so počeli starši v dobi odraščanja teh otrok, da so odrasli v takšne nasilneže?

Otrok se ne rodi nasilen! Enkrat nekje v preteklosti odraščanja te mladine so se morali pokazati znaki, kam vse to pelje in raste z njimi. Zakaj se recimo takrat ne odreagira? Nikoli ni prepozno, da se napake popravijo, da se mladega človeka spravi na pravo pot. Samo vzrok je potrebno poiskati in potem se pojavi tudi rešitev. Vzgoja je neke vrste poslanstvo in starši hitro vidimo rezultate našega dela. Otroci so nam dobesedno prepuščeni in kakor jih bomo vzgojili, tako bodo šli skozi življenje. Samostojni in samozavestni bolje, ostali malo težje. Učimo jih vse od začetka. Privzgojiti čut za druge, zaupanje v sebe, predstaviti jim šport. Slednji ima lahko ključno vlogo v dobi odraščanja in nikar naj ne bo škoda vikendov in časa odpeljati jih na tekmo ali trening. To je naša najboljša naložba v prihodnost, katera se nam bo obrestovala vse življenje. Ne prenašajmo svojih neizživetih športnih ambicij na otroke in ne delajmo iz njih Messije, Ronalde, Dragiće, Dončiće itd. Bodimo jim moralna podpora in vzpodbuda, strokovni del pa prepustimo trenerjem, ker za to SO trenerji. Na tekmah navijajmo za ekipo in ne za svojega otroka, ker on je del ekipe in se tako tudi počuti. Predvsem pa ne vztrajajmo pri športu, katerega je poskusil in mu ne leži samo zato, ker MI vidimo v njem nas v mladih letih, ko smo si želeli nekaj doseči, pa za to ni bilo posluha doma.

Generacije druge polovice 90-ih let in dalje odraščajo v nezavidljivem okolju in času, zato jim je treba na nek način pomagati, da gredo skozi in da jih življenje ne potegne v negativo. Generacije 70-ih in 80-ih smo odraščale v dosti bolj mirnem okolju in za veselje ni bilo potrebno dosti. Igrišče, žoga, kotalke, kreda za igro "zemljo krast", gumitvist, kolo... Šolo smo delali brez posebnih pritiskov s strani učiteljev in staršev, bili smo srečni in zadovoljni. Predvsem pa, bili smo bolj ali manj ENAKI. Ni bilo tolikšnih razlik med mladimi, kot je danes. Ni bilo dokazovanja, kdo ima več in kdo boljše zgleda v novih "cotah".

Starši danes krivimo za nastale probleme mobitele, igrice in vso to mobilno kramo, ki nam je na voljo. V resnici pa je problem samo v nas, ker zaradi pomanjkanja časa in hitrega tempa življenja, želimo vse narediti "na brzino" in s čimmanj truda, da nam ostane časa še za kaj drugega. Tako že dveletnikom damo tablico v roke, da v miru in hitro poje na žlico svoj obrok. Otroci se vedno več zatekajo v svoj svet, kateri je v njihovih sobah in premalo je komunikacije med njimi in starši. Ponavadi v njihov svet starši redko vstopijo, ker enostavno ni časa in volje se spustiti na njihov nivo. Zadovoljni smo, da je doma mir. Otrok naenkrat odraste in s tem so tu tudi problemi in marsikdo se jih zave, ko je že prepozno.

Mladostnikom je potrebno postaviti meje! Če tega ni, so zmedeni in begajo kot mladi telički. Vzpodbujajmo jih pri športu, katerega so si izbrali, pa čeprav nam ni všeč. Poslušajmo jih, ko to potrebujejo, pa čeprav tisti trenutek ni ravno časa na pretek. Ne držimo jim "štange", če so v šoli ali kje drugje naredili kaj narobe in ne delajmo revolucije iz tega. Naj vedo, kaj je prav in kaj narobe ter da njihovim napačnim odločitvam sledijo tudi primerne posledice, katere bodo nosili izključno sami. Samo tako se bodo skozi življenje učili. Ne delajmo jim nalog, seminarskih ipd. Šola je njihova obveza, kot je nam obveza naša služba! Naj bodo dobre in slabe ocene NJIHOVE ocene in ne naše. Hej,mi smo šolo že naredili. Vzpodbujajmo jih, da se družijo z vrstniki, naj koga povabijo na obisk, pa čeprav nam mogoče tisti dan ravno ni za sprejemanje obiskov.

Tudi otroci so kdaj slabe volje in takrat se pogovorimo z njimi, pocrkljajmo jih. Odraščajoči fantje ne bodo nič manj moški, če si bo kateri zaželel objem mame pri sedemnajstih. To človeka pomirja.

Otroci so ogledalo nas staršev in naj bo odsev lep.

NK Interblock

Tesovnikova 54, 1000 Ljubljana
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
ID številka za DDV: SI 95605746
Matična številka: 5241308000

Socialna omrežja